Svet za slovenski znakovni jezik, katerega je ustanovila Vlada Republike Slovenije z namenom usklajevanja odprtih vprašanj pomembnih za izvajanje Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika pri Zavodu Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je organiziral delovni sestanek s predstavniki posameznih ministrstev z namenom seznaniti jih s težavami, ki se porajajo pri uveljavitvi zakona. Delovnega sestanka so se udeležili predstavniki in predstavnice Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za šolstvo in šport, Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za notranje zadeve. Žal se vabilu ni odzvalo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Na sestanku smo izpostavili naslednje težave:
– ker je raba tolmača najbolj frekventna v zdravstvenih domovih, je težišče osveščanja in pojasnjevanja ravno pri različnih zdravstvenih domovih. Težave smo zaznali tudi pri koncesionarjih, nedopustno pa je, da v izogib plačilu stroškov tolmačenja grozijo z vračilom kartotek gluhih pacientov. Zaradi takšnega odnosa se gluhe osebe rajši odpovedo pravici do tolmača, saj te institucije delujejo iz pozicije moči. Ministrstvo za zdravje je takoj ob sprejemu zakona posredovalo vsem zdravstvenim domovom, zdravniški zbornici in lekarniški zbornici navodila za uveljavitev zakona, a izkušnje kažejo, da se izvajalci zdravstvenih storitev s tem niso seznanili. Kljub vsem začetnim težavam ocenjujemo, da je stanje bistveno boljše kot je bilo leta 2004, kazalo pa bi vse izvajalce opozoriti, da plačilo stroškov tolmača predvidijo v svojih letnih finančnih načrtih, saj je ravno to največkrat izgovor za zavračanje računov, da nimajo planiranih sredstev;
– predstavnico Ministrstva za pravosodje smo seznanili z zapleti, ki so se pojavili pri zagotavljanju tolmača v posameznih postopkih, saj nekatera sodišča ocenjujejo, da se zaslišanje gluhih oseb lahko opravi pisno ter se sklicujejo na Zakon o pravdnem postopku. Opozorili smo tudi na napačno rabo Pravilnika o sodnih tolmačih, saj sodišča priznavajo plačilo stroškov tolmačem na podlagi Tarife za tolmače slovenskega znakovnega jezika ter na problem zagotavljanja tolmačev pri notarski službi;
– predstavnike Ministrstva za notranje zadeve smo seznanili z oviro na katero naletijo gluhe osebe, saj v primeru prometnih nesreč nimajo možnosti to sporočiti na klicno številko 113 z željo, da se razmisli o obveščanju na bolj primeren oziroma prilagodljiv način gluhim osebam;
– najbolj problematično je področje šolstva in visokega šolstva, saj od uveljavitve zakona nismo zasledili, da bi dijaki in študentje koristili pravico do tolmača. Na področju visokega šolstva beležimo dve zahtevi gluhih oseb do uveljavitve pravice do tolmača, a so v obeh primerih fakultete to zavrnile z obrazložitvijo, da jim kot študentom s posebnimi potrebami pripada le dodatna strokovna pomoč in še to v odvisnosti od finančnih možnosti. Iz uradnih evidenc Ministrstva za šolstvo in šport je razvidno, da niti ena gluha oseba ni zahtevala tolmača v izobraževalnem procesu niti pri opravljanju mature (kljub temu, da smo pri združenju angažirali tolmača pri opravljanju mature na prošnjo šole in da po podatkih Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana svojim dijakom tolmačijo pri opravljanju mature), a kljub vsemu zakon govori, da je le tega potrebno zagotoviti ne le na zahtevo gluhe osebe, ampak tudi po uradni dolžnosti.
Omenjeni sestanek se je izkazal kot dobra oblika medsebojnega obveščanja, saj so na podlagi pridobljenih informacij Ministrstvo za notranje zadeve Policija, Ministrstvo za notranje zadeve Inšpektorat RS za notranje zadeve in Ministrstvo za javno upravo izdali okrožnico vsem svojim službam z namenom, da se le te seznanijo s pravicami gluhih oseb na podlagi omenjenega zakona.