KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Moj prvi stik z gluho skupnostjo je bil skoraj 40 let nazaj ob zaposlitvi v Društvu gluhih in naglušnih Ljubljana. To je bil čas, ko je bil znakovni jezik popolnoma prepovedan, predvsem ga je odklanjala celotna strokovna javnost in v širšem slišečem okolju ni bil prepoznan. A v krogu gluhe skupnosti je znakovni jezik obstajal in še obstaja. Ne glede na prepoved rabe znakovnega jezika, sem se postavila na stališče, da se moram jaz približati gluhim in ne oni meni ter sem s pomočjo moje prve učiteljice ga. Meri Moderndorfer, gluhe gospe in dobitnice priznanja ob Dnevu slovenskega znakovnega jezika, ki ga podeljuje ZDGNS, znakovni jezik dokaj hitro usvojila, za kar se ji zahvaljujem. Bila sem ena redkih slišečih oseb, ki je zagovarjala stališče, da se mi slišeči moramo približati gluhi skupnosti in ne obratno. Prepoved znakovnega jezika in prevladujočo oralno metodo sem doživljala ravno tako, kot da bi od slepih zahtevali, da berejo časopise za videče ali pa od gibalno oviranih zahtevali, da odvržejo invalidske vozičke. A v civilni družbi smo se temu uprli, rezultat česa so bili tečaji gestikulacije, ki jih je redno organizirala ZDGNS.
Težnja po priznanju znakovnega jezika se je nadaljevala in leta 1996 je takratni minister, pristojen za invalidsko varstvo, imenoval delovno skupino za pripravo zakonske pravice do tolmača, v kateri smo bili, poleg mene, Meri Moderndorfer in Aljoša Redžepovič, tudi dobitnik priznanja ob Dnevu slovenskega znakovnega jezika. Namreč, v tistem času gluha skupnost ni omenjala pravice do rabe znakovnega jezika, ampak le pravico do tolmača. Ob pregledovanju zakonodaje v drugih državah in pripravi zakonske pravice do tolmača sem zasledila Resolucijo o znakovnih jezikih, ki jo je sprejel Evropski parlament že leta 1988. Omenjena resolucija mi je bila izhodišče za pripravo današnjega Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki pokriva naslednja področja:
– Priznanje znakovnega jezika,
– Pravico do tolmača,
– Pravico do izobraževanja v svojem jeziku,
– Dostopnost do informacij v njim prilagojenih tehnikah,
– Pravica do priznanja poklica tolmač slovenskega znakovnega jezika.
Rariteta je v današnjem času soglasno sprejemati zakone v državnem zboru, a ni za zanemariti dejstva, da je naš zakon leta 2002 bil sprejet soglasno.
KAJ SMO DOSEGLI?
Ob sprejemu zakona smo bili vsi vzhičeni, a potrebno ga je bilo spraviti v življenje, da ne ostane le črka na papirju. Organizirane so bile številne okrogle mize, seminarji, TV oddaje, na katerih smo gluho skupnost osveščali o njihovi pravici, o postopkih za uveljavitev te pravice. Na drugi strani smo organizirali tudi številne seminarje, okrogle mize, pisali nešteto dopisov, naslovljenih na različne institucije, ki s to pravico niso bile seznanjene. Veliko breme uveljavitvi zakona so nosili predvsem tolmači znakovnega jezika, ki so v večini primerov bili pojasnjevalci določb zakona in zagovorniki gluhih oseb. Omeniti velja tudi, da ni naključje, da naš Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik letos praznuje 10. obletnico ustanovitve. Malo je znan podatek, da smo tolmači dve leti po sprejemu zakona opravljali svoje delo brez kakršnegakoli plačila, saj je cena storitve bila določena šele leta 2004. Znakovni jezik je priznan, kar dokazuje tudi razglasitev Dneva slovenskega znakovnega jezika (in upam si trditi, da smo v evropskem merilu med prvimi državami, če ne celo prva država, ki je ta dan razglasila), naš zavod je za izdajo Multimedijskega slovarja gluhih leta 2002 prejel Evropsko jezikovno priznanje, gluhe osebe imajo pravico do tolmača na vseh področjih dela in življenja neomejeno in brezplačno, za razliko od drugih evropskih držav, kjer gluhe osebe morajo stroške tolmačenja plačevati same za nekatere primere, opazen je viden napredek pri dostopnosti do informacij v njim prilagojenih tehnikah, v slovenskem prostoru je tolmač slovenskega znakovnega jezika priznan poklic, kar prej ni bil. Naš zavod je tudi edina institucija v Sloveniji, ki izvaja program usposabljanja za bodoče tolmače in izdajamo certifikate. Na področju dostopnosti do informacij v njim prilagojenih
tehnikah je velik napredek dosežen z ustanovitvijo Klicnega centra za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru našega zavoda že od leta 2009, 24 ur na dan vse dni v letu in je plod domačega, slovenskega znanja in če se smem pohvaliti, v večini primerov žensk, ki smo pri nastajanju sodelovale. Klicni center osebam z okvaro sluha omogoča osebam z okvaro sluha pridobitev informacij s področja javnih institucij in uporabo komunikacijskih poti, ki so danes na razpolago in primerne za gluhe in naglušne. Posegli smo tudi na področje jezikovne politike, saj je že Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007 – 2011 vsebovala posebno poglavje o znakovnem jeziku, kar je bil zgodovinski dosežek. Tudi letošnja resolucija 2014-2018 posveča tej problematiki vidno mesto.
ALI SMO Z DOSEŽENIM ZADOVOLJNI?
V vseh teh letih je bilo veliko doseženega, o čemer pričajo rezultati našega dela. Nismo pa zadovoljni z doseženim na področju izobraževanja, saj gluhe osebe še vedno nimajo pravice do izobraževanja v svojem jeziku, še vedno se izvaja prikrita oralna metoda, gluhi študentje še vedno ne morejo uveljaviti pravice do tolmača med predavanji na vseh fakultetah in želja nam je, da se znakovni jezik pripozna kot prvi jezik gluhih. A tudi na tem področju beležimo majhne korake napredka. V letošnjem šolskem letu bo prvič izvedeno tolmačenje na treh osnovnih šolah, kar je uspeh okrogle mize, ki smo jo organizirali decembra 2013 na temo Pravilnika o dodatni strokovni in fizični pomoči.
Jasna Bauman
direktorica Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik