10.OBLETNICA ZAKONA O UPORABI SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA –URESNIČEVANJE TEMELJNIH ČLOVEKOVIH PRAVIC IN SVOBOŠČIN SKUPNOSTI GLUHIH OSEB NA SLOVENSKEM
Jasna Bauman
Deset let je dolga doba in nekateri dogodki ob pripravi ter sprejemu zakona so živi še danes. Boj gluhh oseb za priznanje njihovega jezika in pravice do tolmača se ni začel pred 10 leti , ampak sega daleč nazaj v zgodovino. Naj se spomnimo nekaj prelomnic , ki so pustile pečat v življenju in delu gluhe skupnosti tako v svetu, kot pri nas.
Od milanskega kongresa suropedagogov do resolucije o znakovnih jezikih v Evropskem parlamentu
Leto 1880 bo verjetno med gluhimi po vsem svetu zapisano kot najbolj črno leto, saj so takrat na Mednarodnem kongresu surdopedagogov v Milanu proglasili oralno metodo kot edino uradno metodo rehabilitacije gluhih in naglušnih otrok. Posledice takšne odločitve so bile nepopisne. Večina gluhih učiteljev je izgubila službo, znakovni jezik je bil absolutno prepovedan. Zastavljeni cilj, gluhe naučiti govoriti in poslušati, ni prinesel pričakovanih rezultatov, temveč je povzročil ustanovitev številnih organizacij gluhih z namenom zaščititi pravice gluhih oseb do sporazumevanja na njim lasten način. V večini evropskih držav in ameriških so nastajala številna združenja gluhih, ki so neselektivno združevala osebe z okvarami sluha. Šele leta 1951 so v Rimu na predlog Zveze gluhih Italije prisotne nacionalne organizacije gluhih na prvem uradnem kongresu ustanovile Svetovno federacijo gluhih. Tako so se moči gluhih združile v boju za svoje temeljne pravice. Prvo zmago dosežejo leta 1984, ko stroka prizna svojo zmoto in na posvetu strokovnjakov za izobraževanje slušnih invalidov v Parizu prizna totalno komunikacijo kot novo metodo poučevanja gluhih otrok. Dodatna potrditev prizadevanjem gluhih za njihove temeljne pravice sledi naslednje leto, ko UNESCO leta 1985 definira totalno komunikacijo kot metodo pouka gluhih. Uresničitev njihovih zahtev, prepoznavanje njihovega načina medsebojnega sporazumevanja kot jezikovno značilnost, kar je pogoj za identiteto sleherne skupnosti vsekakor pomeni Resolucija o znakovnih jezikih gluhih, ki jo je sprejel Evropski parlament leta 1988. Resolucija vsebuje vse bistvene zahteve gluhih skozi zgodovino:
– priznanje znakovnega jezika,
– pravico do tolmača,
– pravico do izobraževanja v svojem jeziku,
– dostopnost do informacij v njim prilagojeni tehniki.
Udejanjanje pravice gluhih do znakovnega jezika v Sloveniji
Tudi pri nas je surdopedagoška stroka sledila svetovnim trendom in bila velika zagovornica oralne metode. Tudi gluhi pri nas so se združevali, saj so se zavedali, da bodo le s skupnimi močmi dosegli svoje temeljne pravice. Bistveni premik v tej smeri se je zgodil s prihodom Aljoše Redžepoviča na mesto sekretarja ZDGNS, ki je prepoznal njihove zahteve. Tako je zveza na čelu z Aljošo v 80. letih organizirala petdnevne seminarje učenja kretalnega govora( tak termin se je takrat uporabljal). Še danes se spomnim teh seminarjev z veliko naklonjenostjo in kako sem si posamezne kretnje risala, saj si vsega nisem mogla zapomniti. Naslednja zahteva, ki jo je gluha skupnost postavljala med prioritete in ki bi pomenila njihovo enakopravno udejstvovanje v večinskem slišečem svetu, je bila pravica do tolmača in zagotavljanje zadostnega števila tolmačev. To je vodilo Darjo Holec, strokovno delavko na zvezi, da je leta 1983 ustanovila prvo sekcijo tolmačev, ki je delovala pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Samo učenje kretenj ni zadostovalo, potrebno jih je bilo zbrati, poenotiti, kar je pomenilo prve zametke današnjemu slovenskemu znakovnemu jeziku. ZDGNS je izdala in založila prvi priročnik za učenje kretalnega govora Govorica rok I, katerega avtorici sta bili Meri Moderndorfer in Ljubica Podboršek.
Vsi ti premiki, te novitete niso bile povšeči vsem, saj so pomenili revolucijo v razumevanju gluhe skupnosti, revolucijo v njihovem izobraževanju, drugačno miselnost in nenazadnje prilagajanje novo nastalim razmeram. Ključno vlogo za odločilno priznanje gluhi skupnosti kot posebne jezikovne skupine je odigral Jugoslovanski posvet z mednarodno udeležbo o problematiki totalne komunikacije v Ljubljani, leta 1987 v organizaciji slovenske zveze gluhih.
Gluhe osebe in položaj njihovega jezika v novi državi Republiki Sloveniji
Boj za priznanje maternega jezika gluhih se nadaljuje Leta 1994 komisija za vprašanja invalidov pri Državnem zboru RS sprejme sklep o zakonski ureditvi pravice gluhih do tolmača, a se nič ne zgodi. Istega leta se sekcija tolmačev preimenuje v Združenje tolmačev za znakovni jezik (prva predsednica je Jasna Bauman), s čimer se da večji poudarek organiziranosti tolmačev, njihovem usposabljanju. Leta 1996, ob mojem prihodu na ZDGNS, dobim nalogo izdelave projekta Pravica gluhih do tolmača. Presenečeno sem vprašala:« Kako, ali je nimajo?« Izhajala sem namreč iz delovnega okolja, kjer je bila ta pravica gluhim vedno zagotovljena, samoumevna.
Od projekta Pravica gluhih do tolmača do Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika
Zakopala sem se v arhive, prebrskala marsikateri zakon, poizvedovala, kako je ta materija urejena v tujini, vzela ustavo v roke, si prebrala temeljne človekove pravice in svoboščine in projekt je počasi dobival svojo podobo. Uspeh je bil dosežen, saj je takratni minister, pristojen za invalidsko varstvo, imenoval delovno skupino za pripravo zakona o pravici gluhih do tolmača. V skupino smo bili imenovani ga. Stanka Tutta, Meri Moderndorfer, Aljoša Redžepovič in jaz. In smo začeli. Pri pripravi zakona smo želeli zaobjeti čimveč segmentov, ki bi dejansko pomenili enakopravno vključevanje gluhih v svet slišečih, ne le pravico do tolmača. Kot prvo vodilo nam je bilo opredeliti ustavno pravico, pravico do rabe svojega jezika, ki se uresničuje s pravico do tolmača znakovnega jezika neomejeno in brez kakršnihkoli ovir. To je bila priložnost, da se tudi položaj tolmačev uredi v slovenskem prostoru in se nam priznajo poklicne kvalifikacije, kajti tudi naše znanje in spretnosti niso bile cenjene in priznane. Osnutek zakona je bil dokaj hitro spisan, za kar gre predvsem zasluga ga. Stanki Tutti, ki je pokazala veliko naklonjenost in razumevanje za ureditev tega tako pomembnega področja. Ob pisanju besedila posameznih členov sem imela neizmeren strah, da ne bomo kaj napačno zapisali, da bomo kaj spustili. Najbolj me je skrbelo, da bodo pravilno zapisani in razumljeni členi, ki urejajo pravico do tolmača v izobraževalnem sistemu, ker se mi je to področje zdelo eno izmed najbolj pomembnih.
Potem se je ustavilo. Trajalo je dolgih 5 let, da je zakon prišel v vladno proceduro in leta 2001 je državni zbor opravil prvo obravnavo. Ob obravnavi zakona je Vlada RS zahtevala, da se Združenje tolmačev za znakovni jezik , ki je delovalo pod okriljem ZDGNS, preoblikuje v samostojno pravno osebo. To je bil razlog, da je ZDGNS ustanovila današnji Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik. Upam, da so s tem vsem dvomljivcem enkrat za vselej pojasnjeni razlogi za ustanovitev našega združenja. In končno smo dočakali leto 2002 in sprejem Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, kateremu je današnje srečanje posvečeno.
Priznanje poklica tolmač za SZJ in razvoj SZJ
Seveda pa naše delo ni bilo omejeno le na pripravo zakona. Sočasno so potekale tudi aktivnosti za priznanje našega poklica tolmač/tolmačica slovenskega znakovnega jezika in aktivnosti na področju razvoja slovenskega znakovnega jezika. Tudi na področju priznavanja poklicne kvalifikacije je bilo vloženega veliko truda in dela, od poznavanja Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah do poznavanja posameznih postopkov, ki so se rezultirali v priznanje našega poklica s podelitvijo prvih certifikatov. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik ni zanemaril še eno izredno pomembno področje: skrb za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Tako smo ponosni na prejeto Evropsko jezikovno priznanje za Multimedijski praktični slovar slovenskega znakovnega jezika, kljub temu, da je danes vse prevečkrat prezrto. Tudi zniževanje sredstev nam ni vzelo volje in energije in letos smo izdali prvi terminološki slovar SZJ, ki smo ga poimenovali Politični žargon. Je plod prostovoljnega dela in velike pripravljenosti nekaterih tolmačev, ki so žrtvovali svoj prosti čas.
Ovire in blokade na poti uveljavljanja Zakona o uporabi SZJ
In če smo leta 2002 bili veseli ob sprejetju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, si nismo mogli predstavljati, na koliko ovir bomo naleteli pri uveljavitvi zakona. Stremeli smo za tem, da pravice, zapisane v zakonu, ne ostanejo le črke na papirju. Organizirali smo okrogle mize v vseh društvih gluhih in naglušnih Slovenije, na katerih je neutrudna Tanja Dular pojasnjevala gluhim uporabnikom določila zakona, katere pravice jim prinaša, kakšen je postopek, saj smo ocenili, da le ob dobrem poznavanju zakona in svojih pravicah , bo zakon zaživel. Kaj hitro smo naleteli na prve ovire in odpor pri posameznih institucijah, ki so dolžne zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti. In tukaj so tolmači odigrali pomembno vlogo, saj kljub posmehu, nemalokrat tudi zaničevanju, se niso pustili odgnati in so vztrajno zagovarjali pravico gluhih do tolmača. Tako zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik kot posamezni tolmači smo zdrsnili v vlogo zagovornika zakonskih pravic gluhih oseb, v kar so nas prisilile razmere. Spomnim se Darje Fišer, ko je na enem naših številnih posvetov, presentirala cel kup papirjev in dokumentov, ki jih mora nositi s seboj, da opraviči svoje delo tolmačice in utemelji pravico gluhih do tolmača. Ne poznam nobenega drugega poklica, ki bi moral tolikokrat utemeljavati svojo profesijo. Mislim, da si na tem mestu vsi tolmači zaslužijo priznanje in pohvalo za njihovo požrtvpvalnost.
Kakšna je aktualna realnost?
Odločbo o pravici do uporabe SZJ je prejelo 900 gluhih oseb, v register tolmačev je vpisano 45 tolmačev, ki letno opravijo okoli 13.000 ur tolmačenja.
Rada pa bi opozorila še na eno novost, ki jo naš zavod opravlja od leta 2009 in pomeni priznanje našemu delu. To je Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje 24 ur na dan vse dni v letu, uporablja ga 376 registriranih uporabnikov. Letno prejmemo v klicni center okoli 4000 zahtevkov.
Ali smo lahko zadovoljni? Prehodili smo dolgo pot, marsikje dosegli uspeh, a žal ostajajo nekateri problemi, ki se včasih zdijo nerešljivi. To so: gluhim dijakom in študentom je še vedno kršena pravica do tolmača na področju izobraževanja, status slovenskega znakovnega jezika še vedno ni urejen in dostopnost do informacij je okrnjena.