v luči Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011
III. posvet Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik
Ljubljana, december 2007
Inštitut republike Slovenije za rehabilitacijo invalidov
Poročilo in zaključki
Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je decembra 2007pripravil strokovni posvet, že tretji po vrsti, tokrat o Standardizaciji slovenskega znakovnega jezika v luči Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011. Izboru vsebine sta botrovala obetajoče uresničevanja Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika in Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011. Pri vsebini obeh, za gluho skupnost zgodovinsko pomembnih dokumentih, je Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik prispevalo bistvene in odločilne strokovne predloge, ekspertize in informacije.
Če Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika predstavlja temelj za nadaljnji razvoj področja s tem, da določa pravice in odgovornosti, razmejuje pristojnosti in predpisuje postopke, skratka zagotavlja red in zaščito pred samovoljnostjo, diletantizmom in nestrokovnostjo, so členi Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko okvir in smernice nadgradnje možnostih, ki jih zakon ne samo ponuja, ampak tudi določa. In prav zapisano je bila okvirna vsebina, s katero so se ukvarjali govorci in govorke na posvetu.
Tanja Dular, sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve
Vse večja pomembnost znakovnega jezika v uradnih dokumentih
Statistični podatki o številu izkaznic izdanih gluhim, s katerimi ti uveljavljajo pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika (SZJ) (856) in število vavčerjev izdanih v letu 2007 (približno 30.000) dokazuje, da se uresničevanja ZUSZJ izboljšuje, kljub posameznim težavam (npr. problem gluhega študenta na Univerzi v Ljubljani) in da uveljavljanje zakona napreduje in se širi skozi na Vladi RS sprejetem Akcijskem programu za invalide 2007-2013, v katerem so zapisani konkretni cilji in ukrepi (3.in4.), ki operacionalizirajo določbe zakona. Tu je zlasti izpostaviti naslednje ukrepe: dosledno upoštevanje Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, uporaba SZJ vsaj pri dnevno-informativnih, znanstvenih in drugih izobraževalnih televizijskih oddajah, spodbujanje učenja slovenskega znakovnega jezika kot drugega jezika v šolah, spodbujanje večjega vključevanja invalidov v redne oblike vzgoje, izobraževanja in usposabljanja. Omeniti je tudi Konvencijo o pravicah invalidov, ki jo je sprejela generalna skupščina OZN (13.12.2006, Slovenija jo je podpisala marca 2007), ki že v 2. členu opredeljuje, da “jezik” vključuje govorjene in znakovne jezike ter druge oblike ne-govornih jezikov. Opredeljuje tudi dostop do informacij in komunikacij (9.člen) ter zavezuje omogočanje učenje znakovnega jezika in spodbuja jezikovne identitete skupnosti gluhih (24.člen). Vse več mednarodnih dokumentov in državnih predpisov vključuje ali omenja znakovni jezik in s tem poudarja njegovo veljavo ter mu priznava vse elemente jezika.
Univerza v Ljubljani zakon tolmači preveč gramatikalno. Pravica do tolmačenja 30 ur oziroma 100 ur za študente je za zasebne namene uporabnika in ne za izvajalce javnih pooblastil, zato bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravilo dodatno tolmačenje zakona.
Tanja Dular, MDDSZ
Dr. Stane Košir, predsednik Sveta za slovenski znakovni jezik pri Vladi republike Slovenije
Ocena uveljavljanja slovenskega znakovnega jezika
Podatki za leta 2004, 2005 in 2006 kažejo , da se uporaba slovenskega znakovnega jezika v javnih službah povečuje hitreje kot v drugih življenjskih situacijah (zasebna raba z vavčerji). Na to vpliva velik krog javnih služb(300.000 posameznikov v potencialnem stiku z gluho osebo v javnih službah). Začetne težave uveljavljanja Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika v sodstvu in zdravstvu so presežene na sistemski ravni, nekateri posamezni nesporazumi sicer obstajajo, vendar so ti na ravni posameznikov. Sistemske narave pa je problem gluhega študenta na univerzi, saj univerza interpretira pravico gluhega študenta do tolmača zgolj v postopku vpisa na fakulteto in urejanja statusa, izključuje pa realizacijo predavanj, seminarjev, vaj. V kolikor ne bo prišlo do sporazumne rešitve bo potreben sodni spor.
Razvoj slovenskega znakovnega jezika v visoko idiomatski sistem je pogoj za uspešno prevajanje slovenskega verbalnega jezika v slovenski znakovni jezik in obratno. Za to je zadolženih veliko institucij, neposredno Svet za slovenski znakovni jezik, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, trije zavodi za usposabljanje gluhih, Pedagoška fakulteta v Ljubljani, posredno še veliko drugih. Nihče pa nima javnega pooblastila za razvoj SZJ.
V Sloveniji je več nepovezanih skupin, ki se izolirano trudijo za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Skupine so kadrovsko zelo raznolike. Njihovih načrtov ne poznamo, prav tako ne rezultatov njihovega dela. Verjetno se zato drobi skromen slovenski kadrovski potencial na tem področju in povečujejo se stroški ob premajhni transparentnosti rezultatov.
Dr. Stane Košir, predsednik Sveta za slovenski znakovni jezik pri Vladi RS
Dr. Janez Dular, vodja sektorja za slovenski znakovni jezik pri Vladi Republike Slovenije
Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko
Jezikovna politika uokvirjena in zapisana v resoluciji spremlja štiri načela: uzakonjenje uporabe jezike (obsega zgodovinski oris in oris današnjega stanja, strateško vizijo, načela in cilji jezikovne politike), znanstveno spremljanje jezika, skrb za učenje jezika in ureditev razvoja jezika ter jezikovne kulture. Za doseganje ciljev resolucije je na pobudo in ekspertizo Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik pet ukrepov neposredno namenjenih slovenskemu znakovnemu jeziku. Tako seje prvič v zgodovini slovenski znakovni jezik pojavil kot priznan jezik, enakopraven slovenskemu jeziku. Ukrepi zadevajo:
· standardizacijo slovenskega znakovnega jezika za gluhe – nosilca: Ministrstvo za visoko šolstvo,znanost in tehnologijo, Ministrstvo za šolstvo in šport
· sprejetje učnih načrtov za predmet slovenski znakovni jezik kot drugi jezik v zavodih za gluhe ter izbirni predmet v srednjih šolah za slišečo mladino – nosilec: Ministrstvo za šolstvo in šport(Urad za razvoj šolstva)
· skrb za nadaljnji razvoj in standardizacijo slovenskega znakovnega jezika – nosilca: Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
· popularizacijo in učenje slovenskega znakovnega jezika (zlasti med družinskimi člani, znanci in prijatelji takih oseb) ter organizirano izpopolnjevanje tolmačev oz. prevajalcev za znakovni jezik – nosilci: Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstsvo za delo, družino in socialne zadeve, Urad Vlade RS za informiranje, Svet za slovenski znakovni jezik
· povečanje raznolikosti programskih vsebin, dostopnim slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim – Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Iz Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko
Za uresničevanje resolucije je potrebna strokovnost in organizacijska zavzetost posameznih nosilcev in izvajalcev ukrepov, veliko sodelovanja in usklajevanja med njimi in ne nazadnje dodatna sredstva iz državnega proračuna na način projektnih razpisov.
Dr. Andreja Žele, ZRC SAZU
Kako nevsiljivo povezovati znakovni jezik s pisnim sporočanjem
Kako čimbolj naravno in nevsiljivo povezovati govorico kretenj in znakovni jezik s standardizirano pisno slovenščino? Kako slovnico osmisliti in jo čim bolj naravno, kot je to pri slišečih, vkomponirati v pisno sporočanje neslišečih? Kako sličice, ki odslikujejo vsakodnevno predmetnost in pojavnost, zlepiti v slovnično pravilne pisne povedi pri neslišečih učencih? To je zahteven strokovni izziv za učitelje slovenščine pri neslišečih učencih.
Izhodišče za poučevanje slovničnih pravil mora biti govorica – pri neslišečih je to govorica kretenj. Ti izrazi s kretnjami si sledijo v zaporedju smiselnega dojemanja predmetnosti in pojavnosti. To smiselno zaporedje kretenj sklada izraze v organizirano razvrstitev, ki tem ubesedenim izrazom predpiše določen položaj in funkcijo. Ta funkcija oz. vloga besede v besedilu pa tej besedi hkrati podeli določeno obliko. Oblika besede je torej vezana na določeno vlogo te besede v konkretnem besedilu oz. na vlogo te besede med drugimi besedami, v katere je uvrščena v smislu smiselnega sporočila. Do pravilne pisne uporabe slovničnih oblik morajo neslišeči priti prek pisnega ubesedenja svojih kretenj, naslednja stopnja je osmišljanje uporabljenih besednih oblik glede na vlogo v konkretnem besednem okolju. Opismenjevanje neslišečih naj se udejanja kot večstopenjsko uzaveščanje jezikovnega sistema in posledično tudi jezikovne norme:
1. z naravnim skladanjem besed
2. s seznanitvijo z osnovami tvorjenja besed glede na skladenjske vloge teh besed v potencialnih besedilih – besede z določenimi besedotvornimi in oblikotvornimi lastnostmi so v vlogi udeležencev ali pa dogodkov oz. procesov, ki udeležence ustrezno organizirajo. Na ustrezno tvorjeno besedo se vežejo tudi njene oblikoslovne lastnosti, vezane na spreganje glagolov ali sklanjanje samostalnikov
3. skloni morajo biti predstavljeni kot izrazni označevalci (skladenjsko)pomenski vlog, ki jih opravljajo v sporočilih – tj. označujejo pretežno ciljnost (iskati torbo), rezultativnost (narediti torbo), spremstvenost (prositi s torbo), mestnost (imeti v torbi) ali zgolj prisotnost določene predmetnosti (imeti torbo)
4. kot nadgradnjo k uzaveščanju in utemeljevanju pravopisa je nujno dodati še razlikovanje zvrsti jezika, vedenju o značilnostih in rabi zbornega jezika (nasproti pogovornemu jeziku in narečjem) in seveda obvladovanje jezikovnih posebnosti svoje stroke. Obvezni spremni del opismenjevanja mora biti privzgajanje bralnih navad in s tem omogočanja poseganja po različnih tipih besedil, tako leposlovnih kot strokovnih.
Vsekakor pa moramo vse zastaviti v smislu, da bi neslišečim izboljšali in hkrati olajšali tudi pisno sporočanje, ne pa jim, navadno nezavedno, postavljali še dodatnih blokad. Učitelj slovenščine pri neslišečih učencih je postavljen pred učence istih mišljenjskih zmožnosti, kot jih imajo slišeči, le da ukinjeni sporočanjski slušni kanal zahteva bolj osmišljeno oziroma logično razlago s pomensko-skladenjskim izhodiščem, kar pomeni, da je pri opismenjevanju praktično uporabno smiselno izhajati iz predmetnosti in pojavnosti, ki jo enako dojemajo slišeči in neslišeči.
Dr. Andreja Žele, ZRC SAZU
Ljubica Podboršek, učiteljica slovenskega znakovnega jezika, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana
Raba slovenskega znakovnega jezika v šolah za gluhe in naglušne ter skrb za njegov nadaljnji razvoj
Uvodoma je orisana zgodovina snovanja in utemeljevanja SZJ, sprva kot prenos tovrstnih praks iz tujine, ki so jih prinesli slovenski gluhi, šolani na tujih šolah. Ustanovitev šole za gluhe leta 1900 v Ljubljani je pomembno vplivala na nadaljnji razvoj SZJ predvsem posredno, saj je bila uporaba SZJ v šoli prepovedana, pač pa je šola sprožila koncentracijo gluhih v glavnem mestu, kjer so se večinoma kasneje tudi zaposlovali. Tako možnost izobraževanje in usposabljanja kot koncentracija večjega števila gluhih je omogočilo in spodbudilo razvoj njim lastne komunikacije – SZJ ter krepitev skupnosti gluhih v obliki lastnega združenja. Zveza slušno prizadetih Slovenije (danes Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije) je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja organizirala seminarje znakovnega jezika in leta 1984 imenovala delovno skupino, ki je pripravila prvi slikovni slovar slovenskih kretenj z naslovom Govorica rok, ki je obsegala 666 kretenj in leta 1992 drugo knjigo s 1520 kretnjami. Obe knjigi sta bili podlaga za izvajanje tečajev znakovnega jezika. V Zavodu za gluhe in naglušne se je SZJ začel uveljavljati leta 1989 s projektom Uvajanje znakovnega jezika v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje slušno prizadetih v Sloveniji v katerem so bili postavljeni naslednji cilji:
· uvedba znakovnega jezika kot izbirni predmet za osnovno šolo
· izvajanje tečajev znakovnega jezika, še zlasti za učitelje v Zavodu
· realizacija projekta bilingvizma z gluho in slišečo učiteljico v razredu v letih 1996-1999
· tisk pravljice v kretnji, risbi in besedi
· izdaja učbenika SZJ na CD romu, ki vsebuje poleg kretenj in besed še risbe, ki gluhim slikovno ponazorijo napisano besedo
· ustanovitev skupine za SZJ z namenom, da utre pot SZJ v neposredni izobraževalni proces – skupino tvorijo učitelji, surdopedagogi, ki so tolmači za SZJ in gluha učiteljica defektologinja
· izvedba projekta Šolski tolmač, ki je dokazal pomembnost razumevanja učne snovi v jeziku, ki ga gluhi najbolje razumejo
· izdaja Učbenik za slovenski znakovni jezik 1 leta 2006
Dolgoletno prizadevanje, da bi slovenski znakovni jezik postal del učnega procesa kot enakovreden predmet v predmetniku osnovne in srednje šole se je uresničilo leta 2003 z njegovo vključitvijo v predmetnik ob splošni prenovi kurikuluma za pripravo devetletke. Kot samostojen predmet se je začel izvajati v š.l. 2003/2004, najprej samo v prvem letniku srednje šole, od leta 2004/05 pa se izvaja v vseh razredih srednje šole. Na osnovni šoli SZJ še ni samostojen predmet, ampak je vključen v predmet komunikacija skupaj z govorom. Smiselno je, da se jezika učimo od malih nog naprej, zato je nujno, da SZJ postane samostojen predmet tudi v osnovni šoli.
Ljubica Podboršek, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana
Jasmina Bauman, direktorica Zavoda združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik
Pomen Standardizacije slovenskega znakovnega jezik
· Standardizacija (kot jo opredeljuje Inštitut za standardizacijo) je dejavnost vzpostavljanja usklajenih pravil in določil za ponavljajočo se uporabo, da se doseže optimalna stopnja urejenosti na danem področju. Dejavnost obsega predvsem procese priprave, izdajanja in uporabe standardov.
· Standardi so zapisani sporazumi, ki temeljijo na priznanih rezultatih znanosti, tehnike in izkušenj. Pripravljeni so z namenom doseči optimalne koristi za skupnost
· Standardi pogosto napravijo življenje varnejše in manj zapleteno, izdelki in storitev postanejo učinkovitejši in ustreznejši pričakovanjem uporabnikov.
· Standardizacija posega na vsa področja dela in življenja in ne pokriva le izdelavo tehničnih standardov, ampak posega tudi na področje delovanja tolmačev za SZJ
Jasmina Bauman, Zavod Združenje tolmačev za SZJ
Prvi poskus standardizacije SZJ je Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik opravilo že leta 2002 ob izdaji prvega Multimedijskega praktičnega Slovarja slovenskega znakovnega jezika za katerega je prejelo tudi Evropsko jezikovno priznanje. Za namen izdaje slovarja so bila določena zemljepisna področja raziskave (Ljubljana, Kranj, Krško, Koper, Nova Gorica, Maribor, Celje) iz katerih so sodelovali gluhi uporabniki, nadalje tolmači SZJ in strokovnjakinja s področja jezikoslovja.
Izbrane skupine so zagotovile kredibilnost govorice gluhih, veščine in spretnost tolmačev in strokovnost jezikoslovca.
Jasmina Bauman, Zavod združenje tolmačev za SZJ
Prvi sklop standardizacije je bil namenjen poenotenju in zapisu dogovorjenih kretenj za posamezno besedo. Izbrana in zapisana je bila tista kretnja za katero so se vsi sodelujoči dogovorili. Posebna pozornost je bila namenjena sopomenkam in posameznim besednim zvezam. Tako je v slovarju zapisano več kretenj npr. za besedo ” pritisk” (krvni pritisk, zračni pritisk) ali za besedo “lučka” (lučka kot sladoled, namizna lučka), kakor tudi večpomenskost ene kretnje (občina, organizacija). Raziskovanje je bilo usmerjeno tudi na značilnosti SZJ, na preverjanje kako in v kolikšni meri so v znakovnem jeziku upoštevane osnovne sestavine sporočila: poskus ločiti/označiti uporabo GLAGOLOV, SAMOSTALNIKOV, PRIDEVNIKOV IN PRISLOVOV. Ugotoviti se je poskušalo tudi, kdaj se posamezne besede, glede na njihov splošni pomen, ki si ga pridobijo z vlogo, ki jo opravljajo v določenem sporočilu kreta in kdaj se kretnjo opusti, kot npr. v naslednjih primerih povedi: “Igralci igrajo z igrali igro na igrišču.” ali “Kuhar kuha prikuho v kuhinji.” Povprečno se prekretata dve besedi, vendar pa je važno ugotoviti, kateri dve besedi se mora prekretati, oziroma kateri dve besedi sta za smiselno sporočanja najvažnejši. Tovrstna ugotovitev bi nedvomno razrešila vprašanje, ali naj znakovni jezik dobesedno sledi zapisanemu oziroma govorjenemu sporočilu, oziroma kdaj in v katerih primerih nam je dovoljeno izpuščati kretnje za posamezne zapisane besede, a vendar ohraniti sporočilnost.
Našteto je le nekaj najbolj osnovnih slovničnih značilnosti, ki so bile zaznane pri izdelavi in zapisu slovarja. Vendar, ali je lahko z gotovostjo rečeno, da je to standard, da so to standardizirana slovnična pravila SZJ? Verjetno ne. To so le rezultati izkušenj zaznanih pri izdelavi slovarja. Kajti primerjanje zapisanih slovničnih pravil SZJ v “Multimedijskem praktičnim slovarju SZJ” s pravili v učbeniku za SZJ “Naučimo se slovenskega znakovnega jezika” avtoric Ljubice Podboršek in Katje Kranjc pokaže na nekaterih področjih razhajanja, na nekaterih pa skupne ugotovitve.
V literaturi, ki se obravnava SZJ se ponavlja trditev, da je SZJ jezik, ki ima svoja slovnična pravila, drugačno zgradbo kot slovenščina, pa vendar teh pravil ni nikjer možno prebrati oziroma so zgolj razmišljanja posameznikov, ki pa nimajo vrednosti standarda. Na področju SZJ so bile opravljene določene raziskave, katerih nekatere rezultate bo v prihodnosti možno zapisati kot standard. Vendar kot ugotavlja Svet za slovenski znakovni jezik, kljub veliko opravljenega dela, na tem področju ni koordinacije oziroma koordinatorja, ki bi združil ali povezal različne institucije, ki se s tovrstno vsebino ukvarjajo, kar bi omogočilo standardizacijo SZJ.
Jasmina Bauman, Zavod Združenje tolmačev za SZJ
ZAKLJUČKI
Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko med ukrepe navaja tudi standardizacijo slovenskega znakovnega jezika in kot nosilca določa Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Za uresničitev tega ukrepa je potrebno na ravni države:
· določiti koordinatorja vseh subjektov, ki obravnavajo SZJ
· čim prej izdelati besedišče, ki bo nadgradnja obstoječim slovarjem in na tej osnovi dogovoriti kretnje
· imenovati strokovno telo, katerega bodo sestavljali kredibilni predstavniki iz vrst uporabnikov (gluhe osebe), priznani in verificirani strokovnjaki in tolmači za SZJ, katerega naloga bo STANDARDIZACIJA SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA