Naloge Sveta za slovenski znakovni jezik so opredeljene v 24. členu Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika:
– skrbi za razvoj slovenskega znakovnega jezika,
– skrbi za uveljavljanje in enakopravnost znakovnega jezika,
– spremlja izobraževanje, usposabljanje in delo tolmačev za slovenski znakovni jezik ter dinamiko pridobivanja certifikatov,
– predlaga spremembo kataloga standardov strokovnih znanj in spretnosti za tolmača znakovnega jezika,
– sodeluje z ustreznimi organi na področju vzgoje in izobraževanja, informiranja, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva, sodstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaposlovanja, športa, kulture in drugimi organi,
– predlaga pristojnim organom uskladitev vprašanj, pomembnih za izvajanje zakona,
– seznanja se z reševanjem ugovorov v zvezi s kakovostjo izvajanja storitve tolmačenja,
– obravnava druga vprašanja ter zagotavlja pomoč pri uresničevanju nalog, ki se nanašajo na uporabo znakovnega jezika.
V letu 2007 je imel svet 2. redni seji, na katerih se je seznanil oziroma sklepal o naslednji problematiki:
– obravnaval in sprejel je poročilo o delu Sveta za slovenski znakovni jezik v letu 2006;
– obravnaval in sprejel je poročilo o uveljavljanju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika za obdobje od 1.1. do 31.12.2006;
– obravnaval in sprejel je Poročilo o uveljavljanju Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika za čas od 1.1. do 31.10.2007;
– seznanil se je z Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki je bila sprejeta maja 2007 in ki prvič vključuje tudi cilje in ukrepe glede znakovnega jezika;
– svet se je seznanil s pozivom MDDSZ k posredovanju eventuelnih predlogov in dopolnitev Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika;
– glede določil Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika je svet bil seznanjem z različnim tolmačenjem posameznih institucij glede uresničevanja pravice gluhih do tolmača;
– zaradi različnih interpretacij je svet dal pobudo MDDSZ za izdelavo podzakonskih aktov v smislu operacionalizacije 11. in drugega odstavka 12. člena Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika;
– svet je posredoval tudi dopis Ministrstvu za pravosodje glede zagotavljanja pravice gluhih do tolmača v različnih postopkih pred sodišči, a žal ni prejel nikakršnega odgovora;
– svet ugotavlja ignorantski odnos nacionalne televizije Slovenija, saj gluhim osebam ne zagotavlja pravice do tolmača, kljub pozivom različnih institucij;
– decembra 2007 je bil organiziran posvet na temo standardizacija slovenskega znakovnega jezika, katerega zaključke bo svet posredoval pristojnim ministrstvom;
– svet je seznanjem z rednim informiranjem ZDGNS in društev gluhih in naglušnih Slovenije glede uveljavljanja pravice do tolmača, kar izvaja služba združenja.
V zvezi z izvajanjem zakona je potrebno izpostaviti nekaj statističnih podatkov:
– odločbo o pravici do uporabe slovenskega znakovnega jezika je pridobilo 853 gluhih oseb, od tega 55 oseb s statusom dijaka ali študenta;
– v letu 2007 se kaže trend naraščanja opravljenega števila ur tolmačenja, ki je v primerjavi z letom 2006 kar za 36% višji. V letu 2007 je bilo opravljeno skupaj 8.968 ur tolmačenja (v letu 2006 6.553 ur) oziroma 6.868 ur, plačljivih z vavčerjem (v letu 2006 je bilo 5.295 ur) in 2.100 ur, katerih plačniki so javne institucije (v letu 2006 je bilo 1.258 ur);
– v register tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki ga vodi MDDSZ, je trenutno vpisano 38 tolmačev;
– storitev tolmačenja se izvaja na podlagi podjemne pogodbe (25 tolmačev), 13 tolmačev pa opravlja to dejavnost kot samostojni podjetnik.
Ocenjujemo, da je bilo delo Sveta za slovenski znakovni jezik v letu 2007 zelo uspešno, saj je čutiti večjo osveščenost slišeče javnosti pri zagotavljanju pravice gluhih oseb do tolmača, ki se kažejo v pozitivnih odzivih. Kljub aktivnosti sveta pa ostajajo nekatera vprašanja, pomembna za izvajanje zakona, odprta:
1. gluhim študentom je še vedno kršena zakonska pravica do tolmača v času izobraževanja. V zvezi s to problematiko je Svet za slovenski znakovni jezik opozoril Univerzo v Ljubljani, ki je kljub temu, da je leta 2005 ugotovila, da gluhi študentje imajo pravico do tolmača ves čas izobraževanja ter da stroške tolmačenja krije posamezna članica, to svoje prvotno mnenje v letu 2007 spremenila in priznava gluhim študentom tolmača ter kritje stroškov le ob vpisu in podobnih situacijah. O tej problematiki smo obvestili Ministrstvo za visoko šolstvo ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter zaprosili za skupni sestanek z namenom razrešitve različnega tolmačenja zakonskih določil, kajti stališče MDDSZ je, da morajo posamezne fakultete gluhim študentom zagotoviti tolmača ves čas študijskega programa ter prevzeti tudi stroške.
2. opaziti je neenotno prakso pri zagotavljanju tolmača v civilnih postopkih pred sodiščem. Tolmači, ki tolmačijo gluhim osebam v civilnih postopkih kot so dedovanje, zapuščinske obravnave, so nas opozorili, da sodniki različno tolmačijo določila zakona. Tako nekateri priznajo stroške tolmača, dočim nekateri sodniki pa to zavračajo z argumentom, da je gluha oseba sama angažirala tolmača (v praksi je temu res tako, da gluhe osebe ob različnih pozivih same angažirajo tolmača v izogib zavlačevanja postopkov, saj sodišča predvidevamo niso seznanjena, da je stranka v postopku gluha oseba in da lahko postopek spremlja le s pomočjo tolmača), da gluhi osebi lahko tolmači kdo od svojcev, ki obvlada znakovni jezik, da je možno z gluho osebo komunicirati pisno in da je prisotnost tolmača nepotrebna. Glede na tako različna tolmačenja določil zakona s strain sodnikov smo se obrnili pisno na Ministrstvo za pravosodje ter jih prosily za mnenje, a žal odgovora nismo prejeli.
3. različna praksa pri uresničevanju zakona je pri postopkih pred policijskimi postajami. Tako si nekatere policijske postaje razlagajo določila zakona tako, da je prisotnost tolmača možna le v primeru, če ga naroči policijska postaja ter da stroške tolmača krijejo le tistim tolmačem, s katerimi imajo sklenjene avtorske pogodbe. Na nedoslednost smo že opozorili Generalno policijsko postajo ter jih opozorili, da Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika določa, da storitev tolmačenja opravljajo osebe, ki so si pridobile certifikat in so vpisane v register tolmačev, ki ga vodi MDDSZ ter da po mnenju MDDSZ tolmačenje ni avtorsko delo ter da Tarifa za plačilo storitev tolmačenja določa način izvajanja tolmačenja.
4. eden izmed zelo perečih problemov so tudi programske vsebine, ki jih izvaja RTV Slovenija in niso prilagojene gluhi skupnosti. O tej problematiki je bil obveščen odgovorni urednik informativnega programa RTV SLO, Komisija za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, a napredka v smislu zagotavljanja pravice gluhih oseb do uporabe slovenskega znakovnega jezika ni. Res je, da RTV Slovenija veliko število oddaj podnaslavlja in s tem omogoča spremljanje oddaj tudi gluhim osebam, a žal so ti podnapisi pri posameznih oddajah zelo pomanjkljivi (primer: osrednji TV dnevnik je podnaslovljen le v delu, ko napoveduje dogodke voditelj, izjave posameznih akterjev pa niso podnaslovljene tako, da gluhi gledalec ne dobi popolne informacije, občasno pa se dogaja, da podnapisi sploh ne sledijo govorni informaciji). Zadnji odmeven primer nespoštovanja določil zakona so bile oddaje namenjene predsedniškim kandidatom, ki niso bile posredovane v prilagojeni tehniki, kljub večkratnim prošnjam in pozivom, naj jih TV Slovenija opremi s tolmačem, kar se je v preteklosti že dogajalo. Ugotovitev gluhe skupnosti je, da jim TV Slovenija ne omogoča zakonske pravice do uporabe slovenskega znakovnega jezika, da vztrajno zavrača sodelovanje tolmačev pri posameznih dnevno informativnih oddajah in da tudi sedaj, ko Slovenija predseduje Evropski uniji gluha skupnost ostaja neinformirana s strani TV Slovenija. Edini oddaji, ki sedaj potekata na TV Slovenija prevedeni v znakovni jezik sta oddaji Zgodbe iz školjke, ki je namenjena otrokom in oddaja Prisluhnimo tišini, ki jo pripravlja Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije.
5. Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika nalaga Svetu Vlade RS skrb za
razvoj slovenskega znakovnega jezika ter skrb za uveljavljanje in enakopravnost znakovnega jezika, Zavodu Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik pa kot nalogo razvoj slovenskega znakovnega jezika, vendar pa ne kot javno pooblastilo. Na posvetu z naslovom Standardizacija slovenskega znakovnega jezika, ki smo ga organizirali decembra 2007, smo z zadovoljstvom ugotovili, da Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko vsebuje ukrepe in cilje glede slovenskega znakovnega jezika ter da so kot nosilci na tem področju določena posamezna ministrstva. Izpostavljeno je bilo, da je v Sloveniji več nepovezanih skupin, ki se izolirano trudijo za razvoj slovenskega znakovnega jezika. Skupine so kadrovsko zelo raznolike. Njihovih načrtov ne poznamo, prav tako ne rezultatov njihovega dela. Verjetno se zato drobi skromen slovenski kadrovski potencial na tem področju in povečujejo se stroški ob premajhni transparentnosti rezultatov. Nadalje je bila podana ugotovitev, da na osnovni šoli slovenski znakovni jezik ni samostojni predmet, kot s samostojnim predmetom se srečajo gluhe osebe šele v prvem letniku srednje šole. Na posvetu so bili sprejeti naslednji zaključki:
· določiti koordinatorja vseh subjektov, ki obravnavajo SZJ
· čim prej izdelati besedišče, ki bo nadgradnja obstoječim slovarjem in na tej osnovi dogovoriti kretnje
· imenovati strokovno telo, katerega bodo sestavljali kredibilni predstavniki iz vrst uporabnikov (gluhe osebe), priznani in verificirani strokovnjaki in tolmači za SZJ, katerega naloga bo standardizacija slovenskega znakovnega jezika.
dr. Stane Košir l.r.
predsednik sveta
December, 2007